Ta je pa lovska

From Wiki

Vsi dobro vemo, da se v medvede ne gre "vtikati". Pa vendar, ljudje smo radovedni, za to ne odgovarjamo, krivi naj bi bili seveda medvedi. Želel pa bi povedati nekaj drugega. Ne more se kar vsakdo, ki ima pihalnik na rami, in sem ter tja "pihne" kakšno žival, ker mu je država to rekla in dovolila, oklicati za velikega varuha narave. To, da lovci vedo, ali pa naj bi vedeli, koliko je kje medvedov ali srnjadi, koliko jih je za odstrel, ne pomeni še nič. Pravi varuhi narave poznajo in preučujejo naravo kot celoto. Zgradba tal, podrast, podgobje, drevesna združba, gozdne živali, ptice, žuželke. Tistim, ki so resnični varuhi narave, ne pade na kraj pameti, da bi nekaj ali nekoga ustrelili ali požagali, temveč se zavedajo, da je narava popolna in da vsako spodkopavanje osnovnega ritma prinaša samo nove težave. Kar se pa lovstva tiče: Gre v prvi in osnovni fazi za šport; ostanki zabave iz starih dni. Če dva medvedja mladiča uporabimo za vabo, jih pri tem do smrti izstradamo, seveda ne moremo govoriti o ljubezni do živali. Tistega kar ljubimo pač ne uničujemo, ne glede na stare, že prežete izgovore. Še enkrat; gre zgolj za šport. V svetu lova trofeje pač že od starih časov veliko pomenijo. Kadar se zadržujem na Blokah, debata vedno nanese na njihovo znamenitost - rjavega medveda. Nanj so domačini prej ponosni kot v strahu, čeprav se z njim, vsaj po sledeh, venomer srečujejo. Pa si nihče, s katerimi sem sam govoril, ne želi zmanjšati medvedje populacije. Zato pravim: ne praskajmo se, kjer nas ne srbi. Medvedji brlogi pa nas nimajo za kaj srbeti. Lovci pa muškete nazaj v omare in pridno na resno preučevanje in opazovanje narave, ki je za razliko od "ne"mislečega človeka popolna - Z medvedom vred.

Avtor: Mih Lindič

<<Nazaj