Kako do eko?

From Wiki

Mnogokrat govorim s kmeti, ki so se odločili ali pa se še odločajo o ekološki pridelavi. Pogovarjamo se o perečih problemih, kot so slaba prodaja eko izdelkov, trgovine jim za izdelke plačujejo praktično enako kot za konvencionalne, država premalo promovira tovrstno dejavnost... Res je, da se tudi na tem področju da marsikaj urediti in se tudi bo,stvar pa je takšna:

Preden se usmerimo v ekološko pridelavo je pomembno, da vemo zakaj. Če smo se za ta korak odločili zaradi govoric o višji subvenciji, boljši ceni za izdelke, lažjemu trženju, večjemu povpraševanju ali podobno, potem se za ta korak raje ne odločimo. Ekološko kmetovanje ni klasična oblika kmetovanja, ampak mora kmetu ali vrtičkarju postati način življenja. Država nam pri tem seveda ne bo pomagala, kajti sama se zavzema za gensko spremenjene organizme, pesticide in ostale strupe pa skuša spraviti v prosto prodajo. Skratka, na take ljudi se ne gre zanašati, niti obračati na njihovo pomoč. Po mojem mnenju je osnova ekološkega kmetovanja in življenja vztrajnost, vizija in močna volja do učenja. Opazovanje narave, naravnih ritmov še vedno ni vse. Pravilno naravnan kmet se ne obrača stran od npr. znanosti, temveč si stvar ogleda, jo "očisti" balasta, in uporabi v ekološko sprejemljivem načinu. Da bom bolj nazoren naj na kratko povzamem. Poznam kmeta, ki do pred osmimi leti ni imel pojma o rastlinah, živalih, zemlji, mikroorganizmih, pticah, in nasploh o ničemer povezanim z kmetijstvom. Z zgolj voljo do opazovanja in učenja lahko mirno rečem, da so temu istemu kmetu jasne osnove botanike, ekologije, dendrologije, kemije... Zeliščarstvo, gojenje gob, kmetovanje v vseh oblikah, preživetje v naravi, gradnje peči, gradnje na splošno in še in še pa so mu del dopolnilne dejavnosti. Tega ne govorim, da bi kogarkoli poveličeval, temveč kot dokaz, da lahko to stori popolnoma vsak z vizijo in vztrajnostjo. Vsak seveda na področju, ki ga zanima. Katero področje to je, ni pomembno in je stvar posameznika. Pomembno je le, da s svojim početjem ne posegamo v "nezdravje" okolice.

Ko enkrat dosežemo stopnjo samostojnosti, kar se zgodi slej ko prej, ne potrebujemo več nikakršne pomoči države, nobenih subvencij, pridelki gredo "za med" in ljudje okoli nas vidijo, da nekdo nekaj počne z smislom. Ali pa morda tudi ne; odvisno če sami delujejo z kakšnim smislom.

Pravi eko ljudje se ne preživljajo, ampak živijo, kar je na žalost dandanes velika redkost.

Avtor: Mih Lindič

<<Nazaj