Izdelava Slovenskega kozolca
From Wiki
Spomladi 2009 smo na ekološki kmetiji Pri Jernejk izdelali in postavili popolnoma nov kozolec v tradicionalnem Slovenskem stilu.
Le malokomu je znano, da so kozolci pravzaprav Slovenska kulturna dediščina in jih po svetu navadno ne videvamo, vsaj ne v taki obliki. Izjema so v krajih kamor so se selili naši predniki. Poleg tega, da kozolec odlikuje izjemna praktičnost in uporabnost, je sam objekt tudi vizuelno privlačen in kot tak zelo pomemben za izgled naše kmečke kulturne krajine.
V časih naših babic in dedkov se stvari pač niso kaj dosti komplicirale. Karkoli so že počeli, so se držali dveh pravil: enostavnost pri izdelavi in vizuelni izgled obenem. Najboljši primer omenjenega je prav kozolec. Poznamo jih več vrst. Najbolj pogosti so toplarji ali dvojni kozolec, enojni kozolec in enokapni kozolec (kozolec na psa). Pri Jernejk smo postavili prav slednjega.
Les za kozolec je najbolje sekati ob prazni luni, ko je vsebnost sokov manjša in les posledično manj "dela". Stebri, prečne grede in oporne roke so praviloma z hrastovega lesa, za ostalo se uporablja smreka.
Predno se prične z resnim tesarjenjem, se v hrastove stebre izteše luknje za rante. V današnjih časih si pomagamo z motorno žago (za to obstaja posebna veriga), dokončamo in olepšamo pa jih z dletom. Ravno tako moramo vedeti, da se kompletna konstrukcija kozolca najprej zveže na tleh. Ponavadi to delajo dva ali trije tesarji tri dni do en teden, odvisno od dimenzije in modela kozolca. Pri tem je največjega pomena tesarjeva iznajdljivost in prostorska predstava. Nemalokrat se kozolec postavlja na odročnih terenih, kjer je iznajdlivost še kako pomembna. Ko je delo na tleh zaključeno se skliče ekipo (predlagam prijatelje in znance, ker je delo zanimivo in največkrat tudi veselo), in takrat se lahko postavi celotena konstrukcijla kozolca. V našem primeru smo potrebovali dober popoldan, da je kozolec stal.
Za postavljenje hrastovih stebrov je potrebno šest parov močnih rok. Predhodno se naredi "žavre". To sta dva dolga droga, na zgornjem delu povezana z verigo. Postopek dvigovanja je enak "ročnemu" postavljanju mlaja. Najprej se postavi prvi par hrastovih stebrov. Da je teža hrastovega stebra velika, in ga je tega potrebno postaviti v popolno navpično lego, je še kako pomembna usklajenost vseh dvigovalcev. Seveda pa je tu jasen klic Mojstra še kako pomemben. Oba postavljena stebra se poveže s hrastovimi gredami in vpaše oporne roke. Tako smo postavili še dva para stebrov, katerim sledijo vzdolžne grede in "rante", ki že toliko povežejo celotno konstrukcijo, da lahko na kozolcu mirno delamo dalje. Zanimivo je, da se mora v tem trenutku kozolec majati, kajti v nasprotnem primeru to pomeni, da je nekam nagnjen. Sledi podeskanje stropa in streha. Predno streho pokrijemo je izrednega pomena, da tudi v zgornjem delu kozolca konstrukcijo povežemo z opornimi rokami, ki so v tem primeru lahko smrekove. .
Ko je streha enkrat prekrita nam ostane samo še podeskanje sprednje in zadnje strani kozolca, gledano od strehe do prečne grede. Tudi tovrstnim malenkostim so včasih dodali kakšno estetsko korekturo in lepo je, da se tega držimo tudi danes.
Dostop na kozolec, kjer lahko shranimi pridelke, seno in tudi prespimo v poletnih večirih, si uredimo z lesenimi stopnicami.
Avtor: Mih
